pixel
VstopniceSporedO predstavi_aGalerijaPressDoReMi
Film in resničnost

Zgodba družine von Trapp

Film Moje pesmi moje sanje sem prvič videla kot deklica, verjetno proti koncu šestdesetih let. Všeč mi je bilo petje, in Maria je bila tako lepa in prijazna! Ko sem postajala starejša, sem se začela zavedati poteka zgodovine in se nasitila filma, ki sem ga gledala vsaj enkrat na leto, bila sem celo ogorčena in razburjena, ker je pripovedoval olepšano zgodbo družine von Trapp, pa tudi pričeske in kostumi iz šestdesetih let so se mi zdeli slabi. »Zgodovinsko ni točen!« sem ugovarjala kot nadobudna bodoča arhivarka. V začetku 70. let sem videla Mario von Trapp v pogovorni oddaji Dinah Shore, in šment!, kako drugačna je bila od igralke Julie Andrews! Videti je bila kot prava možača. Tako sem razmišljala o izmišljeni podobi Marie von Trapp in jo primerjala z resnično Mario von Trapp. Ugotovila sem, da je zgodba družine von Trapp bliže človeškemu, in tako veliko zanimivejša kot tista, v katero me je hotel prepričati film.

 

Dejstva in izmišljije

Zgodba resnične družine von Trapp bi se težko bolj razlikovala od svoje različice v muzikalu. Moje pesmi moje sanje na splošno temeljijo na prvem delu Mariinega avtobiografskega romana Hvalnica družine Trapp (1949), v katerem je zgodba o uspehu pojoče družine že precej olepšana, muzikal pa jo je še dodatno spremenil in priredil za potrebe uspešnice.

  • Maria je prišla v družino von Trapp leta 1926 kot učiteljica ene izmed otrok, Marie, ki je prebolevala škrlatinko, in ne kot guvernanta vseh otrok.
  • Maria in Georg sta se poročila leta 1927, 11 let pred odhodom družine iz Avstrije, in ne tik pred nacistično pripojitvijo Avstrije Nemčiji.
  • Maria se ni poročila z Georgom von Trappom zato, ker je vanj zaljubljena. Kot je zapisala v svoji avtobiografiji Maria (1972), se je na prvi pogled zaljubila v otroke, ne pa v njihovega očeta. Ko jo je prosil za roko, ni bila prepričana, ali naj se odreče božjemu klicu, a so ji nune svetovale, naj sledi božji volji in se poroči z Georgom. »Dejansko in resnično nisem bila zaljubljena. Bil mi je všeč, a ga nisem ljubila. Ljubila sem otroke, tako da sem se na neki način v resnici poročila z njimi. (...) Po malem pa sem se Georga naučila ljubiti bolj, kot sem kdajkoli ljubila prej ali potem.«
  • Von Trappovih otrok je bilo deset, in ne sedem: sedem iz prvega zakona, trije pa so se rodili v zakonu z Marijo.
  • Imena, starost in spol otrok so bili spremenjeni.
  • Družina je bila glasbeno nadarjena že pred Mariinim prihodom, ona pa jih je naučila peti madrigale.
  • Georg še zdaleč ni bil odmaknjen, hladnokrven družinski patriarh, ki ni odobraval glasbe, kot je prikazan v prvem delu Mojih pesmi mojih sanj. V resnici je bil nežen, topel oče, ki je z družino užival v glasbi. Njegov izmišljeni značaj v muzikalu je morda izostril zgodbo in poudaril Mariin blagodejni učinek na von Trappove, a je to njegovo družino zelo užalostilo.
  • Družina ni skrivaj prebegnila čez Alpe v svobodno Švico s kovčki in inštrumenti v rokah. Leta 2003 je v intervjuju, objavljenem v reviji Opera News, hčerka Maria povedala: »Ljudem smo povedali, da odhajamo v Ameriko na turnejo. In nismo plezali po gorah s težkimi kovčki in inštrumenti. Odšli smo z vlakom, ničesar nismo skrivali.«
  • Von Trappovi so najprej odpotovali v Italijo, ne v Švico. Družina je ob odhodu iz Avstrije podpisala pogodbo z ameriškim potovalnim agentom. Nanj so se v Italiji obrnili s prošnjo, naj jim omogoči pot v Ameriko.
  • Namesto izmišljenega Maxa Detweilerja, vsiljivega glasbenega promotorja, je kot glasbeni direktor von Trappovih več kot 20 let deloval njihov krajevni duhovnik Franz Wasner.
  • Čeprav je bila Maria pozorna in ljubeča, ni bila vedno tako prijazna kot izmišljena Maria. Nagnjena je bila k izbruhom jeze, kar je navadno pomenilo silovito kričanje, metanje reči po tleh in loputanje z vrati. Tako je sproščala svoje slabe občutke, njeni družinski člani, zlasti mož, pa so to težko prenašali. V intervjuju iz leta 2003 je mlajša Maria potrdila, da je bila njena mačeha »strašno temperamentna. (...) Spremenila se je lahko v trenutku, in nihče ni vedel, odkod to razpoloženje. Tega drugače nismo bili vajeni. Njeno histerijo smo jemali kot nevihto, ki bo minila, saj je bila lahko že v naslednjem trenutku zelo prijetna.«

 

Resnični von Trappovi

Georg von Trapp je bil rojen leta 1880 v hrvaškem Zadru, ki je takrat pripadal avstro-ogrskemu cesarstvu. Kot poveljnik avstrijske mornarice v prvi svetovni vojni je postal narodni heroj in prejel častni naslov »Ritter« (ta ustreza nazivu britanskega baroneta ali »viteza«, a ga večinoma prevajamo kot »barona«). Njegovo herojstvo pa je bilo krvavo: pomenilo je tudi neposredno odgovornost za smrt več deset tisoč borcev na Jadranu. Georg se je leta 1912 poročil z Agathe Whitehead, vnukinjo Roberta Whiteheada, izumitelja torpeda. Skupaj sta imela sedem otrok: Ruperta (1911–1992), Agathe (1913–), Mario (1914–), Wernerja (1915–), Hedwig (1917–1972), Johanno (1919–1994) in Martino (1921–1952). Po prvi svetovni vojni, leta 1920, je Avstrija izgubila vsa obmorska pristanišča; Zadar je pripadel Italiji. Družina je dobila italijansko državljanstvo, Georg pa se je umaknil iz mornarice. Njegova žena je leta 1922 umrla zaradi škrlatinke. Ta smrt je vse zelo potrla; ker Georg več ni prenesel življenja v mestu, kjer so bili tako srečni, je prodal svojo posest v Pulju in kupil posestvo v Salzburgu.

 

Maria Augusta Kutschera se je rodila leta 1905 na Dunaju. Že kot majhna deklica je osirotela, njeni sorodniki pa so jo vzgajali v ateističnem in socialističnem duhu. Ko je obiskovala državno učiteljišče na Dunaju, se je v prepričanju, da gre za koncert Bachove glasbe, po naključju udeležila maše na cvetno nedeljo, kjer je govoril neki duhovnik. Veliko let pozneje se je v avtobiografiji Maria spominjala: »Od strica sem slišala, da so vse tiste biblijske zgodbe izmišljene in stare legende in da v njih ni niti besede resnice. Ta človek pa je govoril tako, da sem ostala brez besed. Popolnoma me je prevzelo.« Kmalu po tistem je Maria končala učiteljišče in zaradi verskega prebujenja vstopila v benediktinsko opatijo Nonnberg v Salzburgu kot pripravnica. Medtem ko se je borila z novimi pravili in disciplino, se ji je zdelo, da sta bili »(…) ti dve leti resnično potrebni za to, da sem svoj temperament in preveliko samovoljo oklestila na pravo mero«.

 

V samostanu je Maria pogosto bolehala, ker se je premalo gibala na svežem zraku, kot je bila vajena poprej. Ko se je Georg von Trapp obrnil na prednico opatije, ker je iskal učiteljico za bolno hčer Mario, je bila izbrana Maria, delno zaradi učiteljske izobrazbe delno zaradi skrbi za njeno zdravje. Pri von Trappovih naj bi ostala deset mesecev, po tem pa naj bi formalno vstopila v samostan.

 

Maria je učila mlado Mario ter razvila skrben in ljubeč odnos z vsemi otroki. Uživala je v skupnem petju in igrah na svežem zraku. V tem času se je Georg vanjo zaljubil in jo prosil, naj ostane z njim in postane druga mati njegovih otrok. O njegovi snubitvi je Maria povedala: »Najbrž mu je te besede položil v usta Bog, saj če bi me prosil samo to, naj se poročim z njim, najbrž ne bi privolila.« Maria Kutschera in Georg von Trapp sta se poročila leta 1927. V njunem zakonu so se rodili trije otroci: Rosmarie (1928–), Eleonore (1931–) in Johannes (1939–).

 

Aristokratsko družino je med svetovno gospodarsko krizo doletel bančni zlom, izgubili so večino svojega premoženja. Takrat je vajeti v roke prevzela Maria in zategnila pas tako, da je odpustila večino služabnikov in sprejemala podnajemnike. Približno takrat je začela razmišljati o tem, da bi družinski konjiček – petje spremenila v poklic. Georg sprva ni bil naklonjen temu, da bi družina nastopala v javnosti, »a je petje za druge ljudi sprejel kot Božjo voljo«, je leta 1978 v intervjuju za Washington Post povedala hči Eleonore. »Skoraj bolelo ga je, da njegova družina stoji na odru, a ne zaradi snobovskih pogledov, prej zaradi očetovskega zaščitništva.« Kot je prikazano v Mojih pesmih mojih sanjah, je družina osvojila prvo mesto na salzburškem glasbenem festivalu leta 1936, postala je uspešna in odtlej je prepevala renesančno in baročno glasbo, madrigale in ljudske pesmi po vsej Evropi.

 

Ko so nacisti marca 1938 Avstrijo priključili tretjemu rajhu, se von Trappovi v resnici niso zavedali grozljivih razsežnosti prihoda nacizma, družina je v marsikaterem pogledu z nacisti celo simpatizirala. A kot pravoverni katoliki niso mogli sprejeti nacistične protiverske propagande in politike vsenavzočega strahu ter hujskanja otrok proti staršem. Dolgo so tehtali, ali bi ostali v Avstriji, in izkoristili vse, kar so jim ponujali nacisti – še večjo pevsko slavo, zdravniško službo za Ruperta in vnovično mornariško kariero za Georga. Nazadnje so se odločili za Boga in družinske vrednote, Maria se je dogovorila za koncertno turnejo po Ameriki, in tako so zapustili posestvo in prijatelje ter odpotovali.

 

V spremstvu svojega dirigenta, župnika Franza Wasnerja in tajnice Marthe Zochbauer so se junija z vlakom odpeljali v Italijo (krajevna postaja je stala tik za njihovim posestvom), pozneje v London, septembra pa so se brez posebnih težav znašli na ladji za New York, da bi začeli koncertno turnejo v Pensilvaniji. Sin Johannes se je rodil januarja 1939 v Filadelfiji.

 

Ko so jim potekle šestmesečne vize, so odšli na kratko turnejo po Skandinaviji in se oktobra 1939 vrnili v New York. Služba za emigracijo in naturalizacijo jih je zadržala na otoku Ellis zaradi preiskave, očitno zato, ker je Maria, ko jo je uradnik vprašal, kako dolgo nameravajo ostati, namesto »šest mesecev«, kot je določala viza, vzkliknila: »Oh, tako sem vesela, da sem tu – nikoli več nočem oditi!« V Hvalnici družine Trapp je navedeno, da so jih čez nekaj dni izpustili; odšli so na naslednjo turnejo. Nasploh si je družina v ZDA silno prizadevala, da bi se uveljavila kot koralna pevska skupina. Peli so večinoma v nemščini, njihov repertoar je obsegal težko klasično glasbo, oblačili pa so se v smešne avstrijske noše. Maria ni dopustila, da bi jim spodletelo. Najela je vrhunskega menedžerja in publicista. Ni trajalo dolgo in družina je zaslovela tudi v ZDA.

 

V evidenci o tujcih, podvrženih posebni preiskavi, z dne 7. oktobra 1939 je navedeno, da naj bi reševali nejasnosti glede statusa von Trappovih. (Arhiv Službe za imigracijo in naturalizacijo, SD 85)

 

A celo na vrhuncu slave Maria družini ni dovolila počitka. Bili so na turnejah po osem mesecev na leto. V začetku 40. let so se naselili v kraju Stowe v Vermontu in kupili posestvo. V poletnem času, ko niso bili na turneji, so doma vodili glasbene tabore. Leta 1944 so Maria in njene pastorke Johanna, Martina, Maria, Hedwig in Agathe zaprosile za državljanstvo ZDA in ga leta 1948 tudi dobile. Georg ni nikoli zaprosil za državljanstvo; Rupert in Werner sta ga dobila med služenjem v ameriški vojski med drugo svetovno vojno; Rosmarie in Eleonore sta dobili državljanstvo po materi; Johannes pa se je rodil v ZDA in takoj postal državljan.

 

Naporno življenje na dolgih poteh, nenehno delo na kmetiji in Mariin muhasti temperament so terjali svoj davek. Rosemarie, Mariina prvorojenka, je doživela živčni zlom, mama pa jo je poslala na terapijo z elektrošoki. Druga hči je pobegnila in se skrivaj poročila. Georg je umrl leta 1947, pokopali so ga na družinskem pokopališču na posestvu. Rezidenco družine von Trapp (ki uspešno deluje še danes) so leta 1950 odprli za goste. Maria je bila kmalu prisiljena najeti zunanje člane za svojo pevsko skupino. Medtem ko je pojoča družina von Trapp še naprej žela slavo in uspehe, so se leta 1955 odločili opustiti turneje. Skupino so tedaj večinoma že sestavljali nečlani družine, saj so se mnogi von Trappovi želeli ukvarjati z drugimi stvarmi, samo Mariina železna volja in trma sta skupino ohranili skupaj skoraj dvajset let.

 

Leta 1956 so se Maria, Johannes, Rosmarie in hči Maria odpravili na Novo Gvinejo kot misijonarji, po vrnitvi pa je Maria dolga leta vodila družinsko rezidenco. Rupert, eden od otrok, je postal zdravnik; Agathe je bila vzgojiteljica v vrtcu v Marylandu; mlajša Maria je kar 30 let službovala kot misijonarka na Novi Gvineji; Werner je postal kmet; Hedwig je poučevala glasbo; Johanna se je poročila in se nazadnje vrnila v Avstrijo; Martina se je poročila in umrla ob porodu; tako Rosmarie kot Eleonore sta se naselili v Vermontu; Johannes je ostal doma in upravljal družinsko posestvo. Maria je umrla leta 1987, pokopana pa je poleg Georga in Martine.

 

Družina je v resnici veliko pretrpela, vendar jo je Maria v svoji avtobiografiji Hvalnica družine Trapp prikazala kot usklajeno in junaško, napisala pa jo je zato, da bi pripomogla k promociji skupine. Na njeno presenečenje je knjiga postala uspešnica, ki je zašla tudi v roke vodilne broadwayske zvezde 50. let Mary Martin, ki si je s producenti zastavila nalogo, da ustvari uspešen odrski muzikal. Ta je družini avstrijskih priseljencev prinesel pozornost svetovne javnosti, iz Marie pa naredil zvezdo.

 

Von Trappovi in Moje pesmi moje sanje

Von Trappovi niso nikdar imeli posebne koristi od ogromnega dobička, ki so ga ustvarile Moje pesmi moje sanje. Še preden je na prizorišče stopila Mary Martin, je Maria filmske pravice prodala Nemcem in se pri tem pomotoma odpovedala tantiemam. Tudi filma Die Trapp-Familie (1956) in njegovo nadaljevanje Die Trapp-Familie in Amerika (1958) sta bila precej uspešna in Američani so pravice zanju kupili od nemških producentov. Družina je imela tako pri gledališkem kot filmskem muzikalu Moje pesmi moje sanje le malo besede. Producenti igre so sicer prisluhnili nekaterim Mariinim pripombam, niso pa upoštevali nobenih vsebinskih popravkov.

 

In kakšne so se Moje pesmi moje sanje zdele von Trappovim? Medtem ko je bila Maria po svoje hvaležna, ker ni prišlo do bistvenih sprememb tiste zgodbe, kot jo je predstavila v Hvalnici družine Trapp (čeprav sta bili Mary Martin in Julie Andrews za njen okus »preveč nežni punci z ugledne univerze,« kot je leta 1978 povedala za Washington Post), pa ni bila zadovoljna s prikazom svojega moža. Odzivi otrok so bili seveda samo variacije njenega mnenja: nezadovoljstvo, ker so jih prikazali kot ljudi, ki so peli le nezahtevno glasbo, poenostavljena zgodba in spremenjena osebnost Georga von Trappa. Johannes von Trapp je leta 1998 v intervjuju za New York Times povedal: »V družini nam ni šlo za to. (...) [Šlo nam je] za dober okus, kulturo, vse tiste čudovite standarde višjega razreda, iz katerih se ljudje norčujejo s filmi, kot je Titanik. Šlo nam je za občutljivost za okolje, umetniško občutljivost. Moje pesmi moje sanje vse poenostavijo. Mislim, da je resničnost morda manj bleščeča, a je hkrati zanimivejša od mita.«

Zdaj večina še živečih članov družine von Trapp živi mirno na vermontskem podeželju, kjer uspešno vodijo svoj znameniti hotel. Moje pesmi moje sanje pa znova in znova navdušujejo občinstvo po vsem svetu. 12. marca 1998 so muzikal znova uprizorili na Broadwayu, vsako leto pa svoje različice predstave prikaže 500 do 600 srednješolskih gledaliških skupin. Von Trappovi pravijo, da niso posebej ponosni na Moje pesmi moje sanje, ampak na svojo glasbo, ki so jo skoraj dvajset let skupaj izvajali kot družina.

 

Prevedla Polona Glavan
Priredila Amelia Kraigher

 

Članek je bil prvič objavljen v Prologue Magazine, zima 2005, letnik 37, št. 4.

 

Joan Gearin je arhivarka v Državnem arhivu in upravi dokumentov v Bostonu, ZDA.