pixel
VstopniceSporedO predstavi_aGalerijaPressDoReMi
Sanje in pesmi o srečni družini

O »nostalgičnih« začetkih

Razvpiti filmski muzikal Moje pesmi moje sanje (The Sound of Music) – večina iz moje generacije se ga z nostalgijo spominja kot filma, ki je zaznamoval njihovo otroštvo – mi je ostal bolj v meglenem spominu in na sumu se imam, da ga takrat sploh nisem gledala. Mogoče pa sem ga sanjala, kajti moj spomin na Moje pesmi moje sanje bolj spominja na sanje, čeprav so mi melodije pesmi, ko jih zdaj poslušam, dobro znane in bi se – kar se mene tiče – lahko imenoval tudi Moje sanje moje pesmi. Edino, česar sem se z gotovostjo spomnila, so bili strmi, s snegom pobeljeni vršaci in igralka s smešno kratko pristriženimi lasmi, ki evforično teka po gorskih planjavah in goljavah ter vzneseno prepeva, kdaj pa kdaj celo zajodla. Vse drugo je ostalo zavito v gosto spominsko meglo. Sploh pa nikoli nisem bila ljubiteljica muzikalov, čeprav sem zmeraj rada pela. Z velikim navdušenjem sem prepevala vsa leta osnovne in srednje šole v šolskem zboru, pa tudi pri nedeljskih svetih mašah, tako da mi užitek in zanos petja nikakor nista ostala neznana.

 

Toda tako pri muzikalih kot tudi pri operah mi nekako nikoli ni bilo jasno, zakaj so igralci takrat, ko je postalo dogajanje ravno najbolj napeto, začeli na dolgo in široko prepevati in plesati ter zavlačevati akcijo. Povrhu vsega se mi je zdelo popolnoma nenaravno, da v ključnih trenutkih igralci nenadoma zapadejo v ekstatično petje in poplesavanje, ki kar traja in traja ... Ne vem sicer zakaj, a Moje pesmi moje sanje sem »pospravila« v isto spominsko »mapo« s filmoma Lassie se vrača in Kekec (čeprav ne prvi in ne drugi nista muzikala). Mogoče pa se je to zgodilo samo in zgolj zaradi planinskega ambienta, ki v vseh treh filmih »nastopa« v vsem svojem gorskem sijaju in me še dandanes nostalgično spominja na moje prve čarobne družinske počitnice v Radovljici in na Bledu.

 

Ideja o uprizoritvi

Naj kar priznam, da mi ideja niti o tem niti o katerem drugem muzikalu verjetno ne bi padla v glavo, če Mojih pesmi mojih sanj ne bi predlagala našemu gledališču Jure Franko in Simona Vodopivec Franko, ki sta se o njem že dogovarjala s koreografko Mojco Horvat. Sprva se mi je zdel projekt nekoliko preveč trendovski, saj v zadnjem času gledališča pri nas kar tekmujejo v uprizarjanju muzikalov, ker so v njih odkrila še neizživeto tržno nišo. Pa tudi čas je očitno tak, da je publika pri nas željna predstav, v katerih pozabi na tegobe vsakdanjega življenja. Ko sem o predlogu malce bolj razmislila in sta med drugimi stopila v »igro« še prevajalec Andrej Rozman - Roza in režiser Matjaž Pograjc (s katerim sem se ravnokar dogovarjala za režijo v našem gledališču), se mi je zazdela ideja več kot samo zanimiva, da ne rečem celo izzivalna (pa ne iz finančnih razlogov, ker je na to itak takoj pomislil že Direktor, ali zaradi nostalgičnih spominov, ker jih na ta muzikal žal nimam).

 

Kot prekaljeni »stari gledališki mački« mi je bilo seveda že nekaj časa jasno, da je publika, zaradi zmeraj trše kapitalistične logike in s tem povezanih življenjskih tegob, znova zahrepenela po tovrstnih predstavah, da bi pred kruto realnostjo ubežala v iluzijo ekstatičnega sveta pesmi in sanj.
»Hkrati pa je lahko z rahlo distanco obarvan komični oz. burleskni pogled na patetično ljubezensko zgodbo z »nadihom« nacizma in osvrt na prelepo alpsko ikonografijo in tudi nam dobro znano prirodo tako za režiserja kot tudi za ekipo velik kreativni in tudi obrtniški izziv,« sem v svoji dramaturški kamrici tiho pomislila.

 

Razlogi za uprizoritev

Ko sem tako vneto tuhtala še naprej, sem prišla do sklepa, da sta naš čas in prostor več kot idealna za uprizoritev Mojih pesmi mojih sanj in da je pravzaprav več kot zelo čudno, da ga do danes ni uprizorilo še nobeno izmed slovenskih gledališč. Neizpodbitno dejstvo namreč je, da bi težko našli muzikal, ki bi se tako zelo prilegal naši narodovi in obči naturi, ne oziraje se na kraj in dobo, v kateri je nastal. Vsak razgledan državljan mi bo tudi zlahka pritrdil, da se slovenski (še posebej pa gorenjski) živelj ne razlikuje kaj dosti od avstrijskega niti po slikoviti identični alpski pokrajini (saj je pokrajina na senčni strani Alp še kako podobna pokrajini na sončni strani Alp), niti po značilni (narodni) noši, niti po narodni zavednosti in s tem v zvezi v veselju do petja in jodlanja, niti kaj dosti po (narodovem) specifičnem temperamentu ali močni krščanski tradiciji ter skupni rimskokatoliški predzgodovini. O tem me niso prepričali zgolj obiski avstrijskih mest in pokrajin ter bližnja srečanja s predstavniki tega in našega naroda, ampak tudi literatura avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki na duhovit, luciden in kritičen način prikazuje avstrijski živelj z vsemi alpskimi značilnostmi, travmami in frustracijami vred.

 

Problem, ki se mi je zdel bistven, je bilo samo še vprašanje časa in teme ter prenosa muzikala v današnji čas. A ko sem si film končno ogledala in se spomnila Pograjčevega smisla za humor in komiko ter njegovega poznavanja in poigravanja z žanri, sem bila popolnoma pomirjena in potolažena. Tema je res več kot očitno večna in broadwayski oziroma hollywoodski mojstri so kot vedno zelo dobro zavohali, na kakšne tipke morajo tipkati in zaigrati, ko so resnično zgodbo pojoče družine von Trapp (ki je pred nacisti zbežala v Ameriko in katere scenarij za muzikal je sicer dokaj verodostojno napisan po avtobiografski zgodbi Marije Reiner) po preverjenem melodramatskem receptu prelili na papir in kasneje še »zapekli« na film.

 

Tako lahko celo danes, po tako rekoč pol stoletja od prve broadwayske uprizoritve in eksplozije istoimenskega hollywoodskega filma, z mirno vestjo zapišem, da je tema z zdravo dozo humorne distance (tako kot tudi glasba) ostala zimzelena vse do danes in da je prav v današnjem času pravi čas, da znova ozeleni v vsej burleskno komični in sentimentalno nostalgični podobi. V prvi vrsti seveda predvsem zaradi izrazitega in večnoživega patetično melodramskega naboja, ki poje o preprekah, ki se postavljajo nasproti nemogoči ljubezni, kot tudi zaradi vizualne domačijske ikonografije (da sploh ne govorimo o slušni), ki nam je še kako prepoznaven prav zaradi alpskega miljeja, ki spominja na stare razglednice z nam dobro znano motiviko gorenjskega – blejskega paradiža.

 

Sentiment, sentiment

In kar priznajmo si, da ob prekipevanju čustev in ob prekipevanju glasbe v Mojih pesmih mojih sanjah začnejo ob poslušanju songov prekipevati v navdušenju tudi naša srca natanko tako, kot v tem muzikalu prekipeva celo narava sama, ko s strmimi vršaci nezadržno kipi v nebo. Poleg tega je ne le z geografskega, ampak tudi s sociološkega in političnega stališča očitno res pravi čas za rivajvel tega muzikala prav na sončni strani Alp. Kajti tako kot naši severni sosedje tudi mi (še prav posebej Gorenjci) živimo v zmeraj bolj ličnih hiškah in nekateri celo premožnih vilah in dvorcih. In če so naši severni sosedje tesno stisnjeni v senčnih soteskah, smo mi razpršeni po sončnih kotlinah in sočnih obronkih visokih gora. Prav tako se tudi pri nas zmeraj znova najde kakšno mlado dekle, ki se (iz bogve kakšnih razlogov in vzgibov) zateče za debele zidove samostana ter vroče moli, da bi tam srečalo Boga. Prav tako se tudi pri nas, kot nekoč v okolici Salzburga, zlahka najde bogati vdovec v najboljših moških letih, ki Bogu »naroči«, naj mu pripelje v hišo varuško za njegovih sedem otrok, in se s to željo obrne na kakšno katoliško ustanovo, ki je seveda zmeraj pripravljena pomagati. In tako mlada in prostodušna samostanska novinka »spozna« (seveda po obveznih melodramatskih zapletih in preprekah) namesto Boga svojega bodočega moža. Stotniku von Trappu pa se prav tako uresniči skrita srčna želja: Bog mu pripelje na dom mlado in čedno varuško, ki jo otroci začuda sprejmejo za materinsko avtoriteto, čeprav na stotnikovo in tudi na naše veliko presenečenje ne upošteva njegovih navodil in ne deluje po njegovih metodah discipliniranja, ampak jih z neposrednostjo in spontanostjo presega in krši.

 

V čem je kleč?

A očitno je prav v tem kleč! Po prvem spoznavnem šoku namreč varuška Marija spozna, da se je zgodilo natanko to, česar se je najbolj bala ob odhodu iz samostana ... Da se je dejansko znašla »na stotnikovi bojni ladji«. Toda strogega in togega stotnika von Trappa Marija očara prav s to svojo neukrotljivo naravo, ki ji je delala preglavice že v samostanu in belila lase več kot tolerantni in potrpežljivi materi prednici. Varuška Marija von Trappa očara z neposrednostjo, spontanostjo in eruptivno čustvenostjo, ki najde svoj izraz v glasbi oziroma petju. Po ženini smrti se je namreč dvorec von Trappovih dejansko spremenil iz doma v vojašnico, v kateri se otroci ne odzivajo na imena, ampak na določen žvižg, in kjer sta sproščene in pristne družinske odnose zamenjali vojaška disciplina in dresura. Von Trappovo srce se je po ženini smrti popolnoma izpraznilo in zakrnelo in ne premore pristne očetovske ljubezni do otrok. Zato namesto ljubezni in sproščenosti vladata v družini von Trappovih nadzorovanje in disciplina. To pa seveda nikakor ni stimulativno vzdušje za srečen dom in otroci ob prvem srečanju z Marijo delujejo kot brezdušni avtomati, kar nas ob gledanju filma dobesedno zgrozi. Če pogledamo na pojav z zgodovinske in ironične distance, se seveda lahko ob njem samo zahihitamo, pa še to bolj kislo. Še posebej zdaj, ko so bile nedavno tega razkrite podrobnosti iz življenja dvakrat sedemčlanske prav tako »slovite« avstrijske družine, podložne očetovski neomajni avtoriteti in sprevrženi želji po moči in perfidnemu potrjevanju le-te, je ta smeh lahko samo še grenak.

 

Kljub srhljivosti ali komičnosti prizora (odvisno od perspektive gledanja), ko se otroci na očetov žvižg kot četica vojakov postrojijo pred novo varuško in ji odkričijo svoja imena, pa po stotnikovem odhodu z olajšanjem ugotovimo, da ta represivni sistem razpade natanko v trenutku, ko dreser odnese svoje pete in ostane Marija sama, prepuščena »na milost in nemilost« otrokom. Ko namreč akter ustrahovanja izgine z vidnega polja, uzremo pred sabo zrcalno sliko prej ustrahovanih in dresiranih otrok. Pred Marijo namreč (na njeno drugo veliko presenečenje) stojijo nagajivi in celo pobalinski otroci, in takoj ji seveda postane tudi jasno, zakaj so pred njo vse varuške nad njimi dvignile roke in jo podurhale stran. Toda Marija ubere očitno drugačno »taktiko« od svojih predhodnic, saj je brihtno dekle. Ko ugotovi, da von Trapp ni le gospodovalni oče, ampak tudi privlačen moški, ki poleg utelešenja moči premore tudi erotično privlačnost, jo postane strah svojih lastnih čustev in je zaradi teh seveda popolnoma zbegana. Obenem pa tudi spozna, da otroci ob njegovi trdi patriarhalni roki potrebujejo tudi s čustvi nabito materinsko roko, ki jih bo ljubeče, s petjem in glasbo kot sinonimoma za ekspresijo čustev, zagrnila v varen objem. In prav tega jim, poleg petja iz vsega srca, radodarno ponudi in jih seveda v hipu pridobi na svojo srčno stran! Varuška Marija v broadwayskem in hollywoodskem muzikalu zelo dobro ve, česa so otroci družine von Trapp najbolj lačni – lačni so odprtega srca in ljubezni. Lačni so čustev in zaupanja, da bo njihov hladni očetovski dvorec postal topel materinski dom. In prav to je tisto, s čimer jih Marija dokončno očara in tudi »začara« von Trappa, čeprav jima na njuni poti do srečne »združitve« nasprotujejo še težavne okoliščine, ki jih bo treba premagati, preden se bo vse srečno končalo, kot se za dober melodramatski muzikal seveda spodobi.

 

Temni oblaki nacizma

Z omenjenimi atributi in argumenti Marija očara vseh sedem otrok in tudi stotnik von Trapp res pozno, a še pravi čas spozna, da samostanska novinka ni le učinkovita varuška, ampak tudi ljubko, čeprav zelo samosvoje in neukrotljivo mlado dekle. Na koncu se izkaže, tako kot običajno, da so bila božja pota skrivnostna in nedoumljiva tako za Marijo kot tudi za von Trappa. In sledil bi lahko samo še srečni konec, če se ne bi izza strmih alpskih vršacev že ves čas grozeče zgrinjali nad družino von Trapp temni oblaki nacizma. In prav ti temni oblaki, ki se počasi, a vztrajno zgrinjajo nad s planikami ovenčan in ozaljšan dom von Trappovih so tisti, ki poleg sentimentalne ljubezenske teme podarjajo temu družinskemu muzikalu prav poseben družben (in ne le družinski) pomen in hkrati tudi večnoživ angažiran politični status. Z grožnjo represivnega nacizma, ki steguje svoje črne kremplje čez visoke Alpe in se zažira globoko v življenja in srca naših junakov, razdira ljubezni in prijateljstva ter se kot zla usoda zgrne nad našo družino in družbo, zadobi zgodba še nek drug kontekst, ki ga tudi na tej strani Alp še kako dobro pomnimo in razumemo.

 

Zanimiv paradoks

A nekaj je, kar me je pri tem s čustvi nabitem muzikalu zmedlo in zbegalo. Zbegala me je paradoksalnost, ki se pojavlja v scenariju za muzikal kot tudi v filmu in sem jo malo prej že omenila, a ne v tako eksplicitni obliki.

 

Paradoks, ki se v tej simpatični in brez dvoma narodnozavedni zgodbi pojavlja, je seveda ta, da se nacistična logika nadzora in neomejene želje po (nad)moči ponovi dvakrat na dveh popolnoma različnih in v zgodbi izključujočih si ravneh. Sprva se »skrite kali« nacizma pojavijo na nivoju von Trappove zgodbe in se manifestirajo ob njegovih vzgojnih metodah in prijemih. Če še tako opravičujemo njegovo zatrto srce z bolečino ženine izgube in matere njegovih sedmih otrok ali s patriarhalno metodo avtoritarnega vzgajanja (kar bi bilo včasih v današnjem času v blažji obliki več kot dobrodošlo), pa kljub dobri volji nikakor ne moremo mimo von Trappovih latentno nacistično naravnanih vzgojnih metod in prijemov, ki ne jemljejo sape samo varuški Mariji, ampak tudi nam, ki z nostalgično naklonjenostjo sledimo zgodbi. A na srečo von Trapp v zadnjem hipu »spregleda« in se postavi na stran Svobode in Ljubezni. Kot zavedni Avstrijec se ne podredi nemški okupatorski represiji, obenem pa se končno prepusti emocijam in Marijini neposredni Ljubezni in sestopi s svojega stotniškega piedestala ter se odreče zlagani in preračunljivi zvezi z baronico Schreader, pa tudi svojemu latentnemu nacizmu v tistem trenutku, ko odpre svoje srce čustvu ljubezni in s svojimi otroki zapoje.

 

Hkrati pa se motiv nacizma ponovi še na »globalni« politični ravni konkretne nemške okupacije in represije. Obe pojavni obliki nacistične logike in metod discipliniranja »premagajo« Marijina neposrednost in neukrotljivost, njena eruptivna emocionalna moč in spontana želja po svobodi, ki se manifestirata skozi petje in Glasbo. In tako Glasba premaga vse zapreke tako na intimnem kot družbenem nivoju ter triumfira nad represijo. »Srce«, kot poje pesem v Mojih pesmih mojih sanjah, »hoče svobodno utripat«. In prav zato so Moje pesmi, moje sanje muzikal par excellence oziroma muzikal v esencialnem pomenu te besede. Je muzikal, ki poje natanko o tem, kar je njegovo temeljno in najgloblje bistvo – poje o suberzivni in čudežni moči Glasbe, ki odpira okna in vrata naših src v ljubezen, a tudi v svobodo, in ne pristaja na preračunljivi konformizem Elsinega in Maxovega tipa ali na fanatično kolaboracijo, ki mu podležeta Rolf in Franz.

 

Čudežna moč glasbe

Muzikal Moje pesmi moje sanje nam sporoča, da je prav Glasba tista, ki lahko »premaga« še tako zadrto osebno frustracijo, kot je von Trappova, in še tako zadrt represivni sistem, kot je nacizem. Tako sem končno spoznala, v čem je pravzaprav »skriti predmet poželenja« po muzikalu, kar mi je ostalo v otroštvu nedoumljivo in prikrito – da se »ta skriti predmet poželenja« oz. čar muzikala skriva v subverzivni emocionalni moči glasbe, ki podira pred sabo vse osebne in ideološke meje represije in nas zadane direktno v srce. Skriti čar in užitek Glasbe je prav v njegovi ekstatičnosti in v njegovi neomajni svobodi! In tako postane prav glasba oz. glas v Mojih pesmih mojih sanjah zmagovita metafora za tista čustva, ki se jih običajno ne (po)kaže pod hladnimi alpskimi vršaci, metafora za spontanost, ki jo je zatrl sistem, metafora za neposrednost v odnosih, ki sta jo nadomestila zadrtost in togi formalizem, metafora za revolt proti vsakršnemu represivnemu političnemu režimu, ki producira strah, konformizem in kolaboracijo, metafora za svobodo, ki si jo vsak normalen državljan želi, in za odpiranje src k neposrednosti, spontanosti in ljubezni ter hrepenenju po srečni družini in seveda svobodi, po kateri vsak hlepi.

 

Moje pesmi moje sanje so nastale po resnični zgodbi; kot vemo, ni boljšega recepta za uspešnico. Resnična zgodba je bila seveda deležne vešče melodramatske obdelave, v kateri se družina von Trapp ni popolnoma prepoznala in s katero ni bila najbolj zadovoljna. Toda prav družina von Trapp je v resničnem »nadaljevanju« svoje medijsko razvpite zgodbe zdrsnila iz melodramatskih vod in pristala (tako kot večina družinskih zgodb) na krutih in ostrih čereh »krute realnosti«. Dva od treh otrok, ki so bili rojeni po begu iz Avstrije v idiličnem in romantičnem zakonu med Marijo in stotnikom von Trappom, sta doživela nič kaj romantičen in idiličen razplet zgodbe o »triumfu pojoče družine«. Ampak to je že gradivo za drugo tragično ali melodramatično zgodbo, ki jo lahko razberete iz biografskih podatkov o družini von Trapp. Po begu iz nacistične Avstrije je ta je svojo pevsko in medijsko kariero nadaljevala v kapitalistični Ameriki in zanjo tudi »drago plačala«, predvsem nekateri njeni člani. Toda kot se za tovarno iluzij in sanj spodobi, in ne glede na realnost, se je prav po zaslugi tovarne gledaliških in filmskih sanj rodila še ena izmed najuspešnejših glasbenih pravljic za otroke in odrasle. Rodil se je ganljiv in sentimentalen družinski muzikal, ki se je za vse večne čase zapisal v zgodovino, saj poje o romantični ljubezni, ki s pomočjo glasbe preraste v idilo srečne družine. Očitno »uporaben« za vse večne čase in očitno tudi več kot primeren za naš čas in prostor, še posebej v letu družine in še prav posebej, če je realnost (na žalost) velikokrat diametralno drugačna od Iluzije. In prav v tem je skrit »skriti čar Mojih pesmi mojih sanj« ... Da nam omogočijo – v vsem svojem ekstatičnem zanosu – da vsaj v predstavi odsanjamo svoje sanje o srečni družini. Mogoče jih bomo po teh sanjah in teh pesmih celo lažje začeli živeti ... seveda z božjo pomočjo!

 

Marinka Poštrak je dramaturginja in vodja umetniškega oddelka PG Kranj.